Lužarji – miljnik

Kraj: Lužarji

     

Lokacija: Na desni strani ceste, ki se vzpenja na Lužarje, v levem ovinku

Napisi:

PEŠPOT OB RIMSKIH ZAPORNIH ZIDOVIH, MILJNIK št. 10
LUŽARJI (785 M), začetek veliklaške pokrajine
Občina Velike Lašče

Popotnik postoj ob križu in rimskem miljniku in bodi pozdravljen v velikolaški pokajini.

Zaradi ugodne geografke lege vzhodnega strmega roba bloške planote, ki predstavlja dobro obrambno lego, je bil tukajšnji prostor zelo primeren za naselitev. Na mesttu, kjer danes stoji podružnična cerkev sv. Ožbolta in Marije Snežne (798m) so se naselile plemenska ljudstva že v prazgodovniski (okoli 500 let pred Kristusom) starejši železni ali halštatski dobi in oblikova gradišče. O njihovi prisotnosti pričajo izkopanine, ki so jih našli tod.
Rimljani so naše kraje začeli osvajati in jih postopoma urbanizirati, romanizirati predvsem pa civilizirati ter utrjevali svojo oblast po letu 35 pred Kristusom. Nekako ob koncu prevega stoletja po Kristusu je vojaška varnostna služba rimskega imperija sklenila, da bo s svojo aktivnostjo še bolj prisotna na tistih delih rimske države, kjer je obstajala velika verjetnost vdorov številnih vzhodnih plemen. Državni varnostni in mejni pas imperija je potekal na vzhodu po reki Donavi in Renu. Zaradi vse številnejših vojaških mejnih zapletov se je pokazala potreba po ustanovitvi garnizijskih postojank v notranjosti mejnih provinc z mobilno vojsko legionarjev. Njihova naloga je bila varovati vse tiste strateške točke, kjer je bil prodor najbolj vereten. Tako je nastala na našem ozemlju najbolj vojno občutljiva in varovana vojna krajina rimskega imperija julijsko – alpska vojna krajina (ALpes-Iuliana). Vrhovni rimski vojaški štab je rimskim geografom naročil, da določijo tisti prostor med Alpami in Jadranom, kjer je možen najugodnejši in najlažji vdor sovražnih zakarpatskih, srednje in vzhodno evropskih plemen v Rimski imperij. Geografi so prostor določili, vojaški geodeti so izrisali potek zapore, najboljši gradbeniki takratne dobe pa so ga s pomočjo rimske vojske zgradili. Dokončno je bila zapora postavljena v 3. in 4. stoletju po Kristusu. SKupaj z obrambnimi trdnjavami, obzidanimi naselji, kašteli, stražnimi in oglednmi stolpi, prežami in utrjenimi podeželjskimi vilami, mitnicami za plačilo cestne pristojbine in drugimi vojaškimi postojankami. V vidni ali pa slušni oddaljenosti od zapore pa so bile stacionirane udarne garnizije legionarjev za hitro posredovanje z nalogo, da predvsem vojaškim vozovom preprečijo prehod zapore. Vojaška doktrina je narekoval legionarjem, da zavrejo napadajočega in ga preusmerijo v grape in doline ter ga tako pravijo v past, kjer je bil vojaški obračun lahek. V 2. in 3. stoletju je prav ta zid predstavljal zahodno naselitveno mejo Slovanov.

Gospodarji tega ozemlja so se menjavali, kraj Lužarji pa je vedno obdržal posebno obrambno in razvedovalno vrednost. V poznem srednjem veku so bili ekonomski gospodarji tega ozemlja stiški meniji. Ti so marljivo gradili nova naselja, stara naselja in poti pa obnavljali. Čez Lužarje je vodila važna srednjeveška tovoran pot, ki je povezovala Stično in Oglej. Po njej so tovorili sol in vino v celnisko zadedje, proti morju pa žita in posušene kože. Prav tukaj pri križu in rimskem miljniku, kjer je danes cestni rondo in mlaka s klopjo, je bilo cestno križišče in počivališče dolenjske trgovske poti. Lučaj vzhodno od miljnika poteka meja med Dolenjsko in Notranjsko. Na Lužarjih je krajevno razvodje med dvema povirjema. Tu se rojevata potoka Iška in Rašica. Potok Iška je ustravil čudovito tesen Iški Vintgar, potok Rašica pa lenobno vijuga po Mišji dolini dokler se ne poslovi od nadzemnega sveta in vodo podzemno odvaja v Črno morje. Danes so lužarji razpotegnjena obcestna vas sestavljena iz treh gruč hiš ki se jim po domače pravi pri Krkučeku, pri Oštirju in pri Juramnu. Na vzpetini za vasjo je ena najstarejših cerkva v velikolaški občini, ki je posvečena Sv. Ožboltu in Mariji Snežni in vaško pokopališče. Lužarski rob bloške planote se nadaljuje v rutarsko planoto, nato v gozdnat Mačkovec in preko krvavškega polja v mokrško hribovje.
Društvo
CLAUSTRA ALPIUM IULIANUM

2004

Odkritje: 2004

 

 Viri:

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.